Nadangel Gabrijel, božja pravičnost in poštenost

26 Jan 2019
Marjetka Novak
637
0

NADANGEL GABRIEL, božja pravičnost in poštenost

Nadangel Gabrijel (po hebrejsko se izgovori gavriel), pomeni »božja pravičnost ali poštenost«. Korenska oblika besede, g-v-r, je povezana s pogumom in junaštvom, pa tudi z besedo »človek.« Zato bi lahko ime Gabrijel dobesedno prevedli kot »božji človek«, kot nekdo, ki pogumno živi po univerzalnih zakonih. Korenska beseda je tudi povezana z Gevoro, ki v kabali velja za božjo levico. Mihael je na božji desnici, Gabrijel pa na levici. Leva roka je tista, s katero se kaznuje; desna pa prevlada nad strogo pravičnostjo in je bolj prizanesljiva.

Gabrijel je tisti angel, ki ga je Bog poslal uničiti mesti greha, Sodomo in Gomoro.

Nekateri viri pravijo, da je Senaheribov tabor uničil Gabrijel in ne Mihael. Ta pogled se očitno bolj sklada s splošnim opisom obeh nadangelov; vendar pa je potrebno opozoriti, da si komentarji na svetopisemska besedila pogosto nasprotujejo med seboj, kar je seveda odvisno od tega, kaj hočejo povedati. Kraljestev duš, angelov in nebeških bitij ni mogoče dokončno opisati – presegajo naš intelekt. Zato moramo o njih razpravljati pazljivo, ne smemo jim pripisovati nekih intelektualnih konstruktov. Vendar pa lahko pobrskamo po globinah lastnega bitja in v njih najdemo načine, s katerimi se bomo povezovali s tistimi deli sebe, ki jih lahko okrepimo in ki jih lahko povezujemo z enim ali več angeli.

Nauki pravijo, da Gabrijel skrbi za duše in za Luno.

Po kabali na Luni bivajo tiste duše, ki še niso bile vezane na fizično telo. Gabrijel tudi velja za enega od glavnih pomočnikov Angela smrti.

Komentatorji na svetopisemska besedila

Kakor smo že omenili, se komentatorji na svetopisemska besedila v različnih zgodbah pogosto ne strinjajo med seboj, za katerega angela gre, ko ta ni imenovan, kar še zlasti velja za Gabrijela in Mihaela. Vendar pa soglašajo, da je božansko prisotno takrat, ko izkusimo enega ali drugega. Kadar prav ta dva angela opravljata svoje delo, če temu tako rečemo, odstreta koprene zmede in razkrijeta božansko prisotnost. To je moč videti v številnih svetopisemskih prizorih.

Primer je recimo 18. poglavje Prve Mojzesove knjige, pri pogovoru med Abrahamom in angeli, ki so ga obvestili o rojstvu Izaka.

V istem odlomku se pojavi srečanje med Abrahamom in Bogom, pa tudi pogovor o uničenju Sodome. V vseh teh primerih ne vemo, za katerega angela gre. Besedilo gre takole:

Pa je [angel Mihael ali angel Gabrijel Abrahamu] rekel: »Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« [Ko je Sara to slišala,] se je sama pri sebi zasmejala in rekla: »Mar naj zdaj, ko sem uvela, še občutim slast? Tudi moj gospod [Abraham] je star«                 (1 Mz 18,10-12). Takoj zatem se spremeni tema pogovora: Gospod pa je rekel [direktno] Abrahamu: »Zakaj se je Sara zasmejala in rekla: ‘Ali bom res rodila, ko sem že ostarela?’ Ali je za Gospoda kaj pretežko? Ko bom čez leto dni v tem času spet prišel k tebi, bo Sara imela sina.«

Sveto pismo nadaljuje: Gospod je [Abrahamu] rekel: »Vpitje iz Sódome in Gomóre je res silno in njihov greh je izredno težak. Stopil bom dol, da vidim, ali so res počeli vse tisto, o čemer govori vpitje, ki prihaja do mene, ali ne. Izvedeti hočem. Moža [angela] sta se obrnila in odšla proti Sódomi, Abraham pa je še stal pred Gospodom« (1 Mz 18,20-22).

Še en primer, v katerem nismo prepričani, za katerega angela gre, je zgodba o Mojzesu in gorečem grmu.

V ustni tradiciji nekateri pravijo, da gre za Mihaela, drugi, da za Gabrijela, tretji, da za Zagzagaela; skoraj zagotovo so našli še kakšnega. (Zanimivo je, da so po ustni tradiciji prav ti trije angeli skrbeli za Mojzesa na njegovi smrtni postelji.)

O gorečem grmu pa nas Tora uči:

Tedaj se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal Gospodov angel. Pogledal je [Mojzes] in glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel. Mojzes je rekel: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!« Ko je Gospod videl, da [Mojzes] prihaja gledat, ga je Bog poklical iz sredine grma in rekel: »Mojzes, Mojzes!« Rekel je: »Tukaj sem« (2 Mz 3,3).

Ustna tradicija se čudi, da je bil v središču tega pogovora trnov grm, in pravi, da tudi zato, ker je treba ljudi učiti, da je Bog lahko prisoten tudi v najnižjih oblikah stvarjenja – tudi v navidez nepomembnem grmu sredi puščave.

Tukaj je pomembno omeniti, da imajo komentatorji ustne tradicije svetopisemske zgodbe za modre nauke, svoje stališče pa zagovarjajo z orodji svetopisemske analize.

Angeli imajo določene lastnosti, ki jih povezujemo z imenom. Ko prikličemo angela Zagzagaela, to dobesedno pomeni »zagzag«, narediti prosojno ali zloščiti, in »El«, ime za Boga. Če torej uporabimo Zagzagaela, s tem hočemo povedati, da »bomo nekaj naredili prosojno, da bo moč videti Boga.« V tem smislu angel gorečega grma predstavlja nekaj podobnega kot zrcalo v Alici iz čudežne dežele, mistični portal, ki nam odpira pogled v neobičajne svetove.

Če goreči grm povežemo z Mihaelom, potem to zgodbo povežemo z milostno srčno dobroto. Če pa z Gabrijelom, je grm povezan s pravičnostjo in zakoni. Ko se zgodba razvija naprej, Bog pa se pogovarja z Mojzesom, lahko dokažemo katerokoli od povezav.

Če poudarimo, da se Bog Mojzesu razkrije preko ognja, potem bi sklepali, da je šlo za angela Zagzagaela, čigar ime predstavlja prosojnost, skozi katero lahko vidimo Boga. Če pa poudarimo konec tegob Izraelcev zaradi srčne dobrote in usmiljenja, potem zgodbo povežemo z Mihaelom. Če bo tegob Izraelcev konec, če bodo pravični in disciplinirani, potem zgodbo povežemo z Gabrijelom. Imena, s katerimi govorimo o Bogu – oziroma imena različnih angelov, ki predstavljajo božanske lastnosti – so ključnega pomena za razumevanje določenega besedila, kar pa je seveda odvisno od nauka, ki ga potegnemo iz svetopisemskih zgodb.

Brezplacen BONUS: Odkrijte, kako se lahko enostavno in hitro povežete z angeli s pomocjo brezplacnih video nasvetov. Kliknite tukaj za takojšnji dostop!

Nadangela Mihael in Gabrijel predstavljata dva nasprotujoča si pola.

Oba veljata za princa – kar pomeni, da predstavljata jasne arhetipe – vendar pa se po kvalitetah značilno razlikujeta. Kadar recimo vidimo voznika, ki nespametno in nevarno drvi po cesti, ne da bi ga ustavili policisti in ne da bi povzročil prometno nesrečo, začutimo Mihaelovo prisotnost. Kadar vidimo nekoga, ki je dobil kazen za prehitro vožnjo, ali še kaj hujšega, grozljivo razbitino ob cesti, potem doživimo Gabrijela. Iz dneva v dan smo priča na ducate takšnim pripetljajem. Naš odziv pa razkrije, kakšno je angelsko polje zavesti v danem trenutku.

Angelsko polje je duševno-duhovni način dela z angeli. Mi sodelujemo kot soustvarjalci pri razgrinjanju stvarstva, nismo pasivni opazovalci, medtem ko angelske entitete prihajajo in odhajajo same od sebe.

Vsi iz prve roke vemo, da dogodki v nas vzbujajo določena občutja. Tudi če so komaj opazna, so vedno povezana z angelskimi svetovi – s tem hočem povedati, da nikoli nismo ločeni od svojih zaznav, svojih čustev, svojih misli in svojih notranjih hrepenenj, ki nas vlečejo v smer dviganja zavesti (»dobra« nagnjenja) ali v smer, v kateri se spuščamo v nižje ravni zavesti (»slaba« nagnjenja).

Zato lahko opazimo, če smo odprti in se nam razpoloženje širi, ali pa smo zadrgnjeni in zakrčeni. Pomikamo se lahko od enega razpoloženja do drugega, kar je seveda odvisno od notranjega fokusa, ne da bi se kaj bistveno spremenilo dogajanje okoli nas. Če se teh razpoloženj oklepamo, bodo vplivala na naše delovanje; če se jih oklepamo le narahlo in smo od njih nekoliko odvezani (prav odvezanost sprožamo z angelsko zavestjo), pa se bo njihov vpliv na naše delovanje zmanjšal.

Vabim vas, da si preberete tudi prispevek o NADANGELU MIHAELU